»Umetna inteligenca lahko napiše pesem v Prešernovem stilu, če ji je na voljo Prešernov opus; ne zmore pa pisati kot umetna inteligenca. Sama po sebi nima stila, nima lastnega glasu ali zgodbe, ne zmore prekršiti žanrskih pravil, ne zna biti inovativna. V tej fazi razvoja je največja umetnica, zato ker krade.«
»Zdi se, da Elba na steklu prebira strani pokrajine. Ali kdo ve. Nemara vsi mislijo na poletno vilo, malice na Polju javorjev, na tisto popoldne, ko smo postavili kamen na kamen, da bi označili stezo, pa ju naslednjega dne ni bilo; zdi se nam zelo v redu; mislim na rdečo knjižnico in njeno lestev, s katero dosežeš višje police s knjigami, za katere ni razloga, da bi jih brali mi, majhni.«
»V romanu Popović 'povzema ključne elemente stoletne zgodovinske drame črnogorskega prostora in človeka – fenomen emigracije, ideologije in notranjih dram oseb, ki so se znašle na velikem odru neusmiljene dežele, prinaša pisec z izraznimi literarnimi sredstvi. Rezultat je delo, katerega spoznavanje predstavlja veliko bralsko izkušnjo. Strukturna vertikala črnogorskega narodnostnega oblikovanja.'«
»Toda pisatelja pri osvetljevanju preteklosti ne zanima holokavst sam ali zapleteni potek in proces spreminjanja. Bolj se posveča spominskim podobam, skoraj s fotografsko natančnostjo tudi predmetnosti, vzdušju in vtisom, ki se pri tem oblikujejo.«
»To je povest o dobrih ljudeh, ki jih ni več, zato lahko živijo samo še v besedah in predmetih, a tudi zgodba o večno melanholični panonski pokrajini med Šalovci, Čakovcem in Soboto, v katero sta zgodovina in njen zločin zarezala strašno rano.«
»Težava DSP-ja je, da se projektno financiramo tako kot vsa manjša društva in dobimo izključno denar za izvedbo programa in avtorske honorarje, popolnoma nič pa za režijske stroške in stroške zaposlenih.«
»Pripoved je duša pokrajine, jezik je njen melos. Iskanje doma je vračanje h govorici, v tem se skrivata nostalgija in melanholija. Jezika se ne da skriti niti zamolčati. Včasih so temu rekli avtentičnost.«